ZAKAJ ŠPORT PRI VZGOJNEM DELU?

Področje športa je prepoznano kot eno od področij pastorale Cerkve na Slovenskem pri pastoralnem delu z otroki, mladostniki (birmanci) in mladimi.
Šport nudi možnost, da mladi osebnostno zorijo, razvijajo osebne kreposti, razvijajo enakopravno socializacijo in gradijo boljši svet. Preko športa, ki je mladim blizu, tudi mi prihajamo blizu mladim in v vzajemnem procesu se lahko začne ali nadaljuje že začeta katehizacija. Z vzgojnimi in pastoralnimi elementi jim pomagamo, da postanejo pošteni državljani in dobri kristjani.
Preko športa pospešujemo naslednje vrednote: mir, enakopravnost, nenasilje, prijateljstvo, resnica, dobro, pravičnost, svoboda, ljubezen, dostojanstvo človeške osebe, solidarnost in “fair play”.

UTEMELJITEV

“Ko vidim fante zatopljene v igro, vem, da hudi duh pri njih nič ne opravi” (don Bosko).
Po don Boskovi izkušnji so športne in rekreativne dejavnosti zavzemale pomembno vlogo pri rasti mladega človeka. Zato dvorišče in življenje na dvorišču kot ena temeljnih dejavnosti vsega don Boskovega vzgojnega delovanja.
Vzpostavlja se kot nekakšen most med šolo in cerkvijo, med vzgojno izkušnjo, človeško kulturno rastjo ter izkušnjo verske formacije in rasti. Dvorišče je don Bosko med mladimi. V pismu iz Rima leta 1884 zapiše:
»Bilo mi je, kakor da sem v nekdanjem Oratoriju med odmorom. Bil je prizor, poln življenja, razgibanosti in veselja. Nekateri so tekali, drugi skakali, tretji se lovili. Tu so se igrali mačke in miši, tam črnega moža ali pa so nabijali žogo. Skupina fantov je z očmi in ušesi poslušala duhovnika, ki jim je pripovedoval zgodbico. Neki klerik se je igral s fanti »glejte v vodico« ali »razne poklice«. Petje, smeh in kričanje so se razlegali povsod. Okrog klerikov in duhovnikov so se zbirali fantje in veselo vzklikali.«
Na 2. Vatikanskem koncilu so govorili o pomenu športa in prostega časa. V dokumentu Cerkev v sedanjem svetu je v 61. členu zapisano:
»Prosti čas naj se pravilno uporablja za razvedrilo in za utrjevanje duševnega in telesnega zdravja … tudi s športnimi vajami in prireditvami, ki prispevajo k duševnemu ravnotežju (tudi v skupnosti) in ki pomagajo ustvarjati bratske odnose med ljudmi vseh slojev, narodov in različnih rodov«.
V času svojega papeževanja je sv. Janez Pavel II. dejal:
»Človeški naboj časa izhaja iz tega, kako ga človek porablja. Za mnoge prosti čas objektivno že postaja pomembnejši od časa, ki ga porabijo za delo. Tako moramo biti pozorni na rabo časa … Predmet pastorale prostega časa je v tem, da ljudem pomagamo prav k dobri rabi te prostosti. Spomnimo se Stvarnikovega počitka sedmi dan, ob koncu dela, ki je bilo dobro. V ritmu življenja moramo spet odkriti domet tega počitka, zastonjsko odkritje čudežev stvarjenja, osebnega razmerja s Stvarnikom, ki se nam razodeva in po čigar podobi smo bili ustvarjeni. Prosti čas je hkrati čas odrešenja in čas, ki ga je treba (od)rešiti, da bo razpoložljiv za poln razcvet osebnega in družinskega življenja, čas, prost tudi za služenje človeški skupnosti … Prosti čas je čas radostne kontemplacije Božjega dela, zahvaljevanja za sadove zemlje in za sadove dela človeških rok, čas občestva in miru med brati, združenimi v skupni poklicanosti Božjih sinov, otrok Stvarnika in Odrešenika.«